Veliko razhajanje

„Kaj se je zgodilo leta 1971?"

Številke ne lažejo. Grafi nimajo ideoloških agend. In ko predstaviš ekonomske podatke zadnjega stoletja, je vzorec tako očiten, tako nedvoumen, da je potrebna namerna slepota, da ga ignoriraš. Nekaj se je zgodilo v zgodnjih sedemdesetih letih, kar je bistveno spremenilo potek svetovnega gospodarstva. Podatki so najostrejši v Združenih državah Amerike, kjer je vloga dolarja kot rezervne valute postavila državo v epicenter, vendar je udarni val dosegel vsak narod na Zemlji. Vsak pomemben kazalnik, plače, neenakost, prihranki, dolg, življenjski stroški, pripoveduje isto zgodbo z uničujočo jasnostjo.

Pred letom 1971 sta se produktivnost delavcev in nadomestila gibala usklajeno. Ko so delavci postajali učinkovitejši z boljšimi orodji, boljšim usposabljanjem in boljšimi procesi, so se njihove plače sorazmerno povečevale. To ni bila dobrodelnost, bil je naraven rezultat monetarnega sistema, ki je, kakorkoli nepopolno, odražal resnično ustvarjanje vrednosti. Delavec, ki je proizvedel več, je zaslužil več. Naraščajoča plima je dvignila vse čolne.

Po letu 1971 so se linije razhajale z osupljivo hitrostjo. Produktivnost je še naprej naraščala, poganjana z neustavljivim napredkom tehnologije. Toda plače so stagnirale. Dobitki od vse te povečane učinkovitosti, od vseh teh dodatnih ur človeškega truda, prevedenih v večjo proizvodnjo, niso bili zajeti s strani delavcev, ki so jih ustvarili, temveč s strani tistih, ki so imeli finančna sredstva. Na novo natisnjen denar je tekel navzgor, napihoval cene delnic in vrednosti nepremičnin, medtem ko so bili delavci, ki so dejansko ustvarjali bogastvo, plačani v valuti, ki je vsako leto kupila manj.

Podatki o dohodkovni neenakosti pripovedujejo ostro zgodbo. Združene države Amerike ponujajo najjasnejšo ilustracijo, ker so njihovi podatki najbolj podrobni, vendar se je vzorec ponavljal po vsem industrializiranem svetu. Po veliki depresiji se je zgodilo nekaj izjemnega: koncentracija dohodka med izjemno bogatimi se je zmanjšala. Srednji razred se je širil. Delež nacionalnega dohodka, ki je pripadal spodnjim 90 %, je vztrajno rasel, desetletje za desetletjem. Družbe so postajale, v ekonomskem smislu, bolj pravične. Ne s prerazporeditvijo, temveč s široko deljeno rastjo.

Nato je prišlo leto 1971 in trend se je obrnil s skoraj kirurško natančnostjo. Delež nacionalnega dohodka, ki je pripadal zgornjemu 1 %, je začel naraščati, medtem ko je delež spodnjih 90 % začel padati. Najvišje plačani, tisti v 95. percentilu, so še naprej beležili rast svojih dohodkov. Toda povprečni in nižje plačani so opazili, da se je rast njihovega realnega dohodka ustavila. Trdo delo je postalo manj vredno. Zvestoba delodajalcu je postala ekonomsko iracionalna. Družbena pogodba, ki je držala srednji razred skupaj povsod, od Detroita do Düsseldorfa, trdo delaj, varčuj pametno in boš uspeval, je bila tiho razveljavljena.

Korozivni učinki razvrednotenja denarja se ne porazdelijo naključno. Najbolj prizadenejo tiste, ki so že tako najbolj ranljivi, in poglabljajo obstoječe socialne razpoke na podlagi rase in spola. Poglejmo podatke o rasni dohodkovni neenakosti v Združenih državah Amerike, kjer so dokazi najobsežneje dokumentirani. Od konca druge svetovne vojne do zgodnjih sedemdesetih let prejšnjega stoletja se je razlika med povprečnimi dohodki temnopoltih in belopoltih zmanjševala. Dosežen je bil resničen napredek, ne dovolj hiter, ne dovolj gladek, a nedvoumen. Nato, okoli leta 1971, se je ta napredek ustavil. Konvergenca se je ustavila. Vrzel, ki se je zmanjševala desetletja, je preprosto zamrznila in je od takrat trdovratno odporna na vsako politično intervencijo.

Podobna dinamika se je odvijala povsod, kjer je obstajala ekonomska marginalizacija: avtohtono prebivalstvo v Avstraliji, priseljenske skupnosti v Evropi, nižje kaste v Indiji. Razvrednotenje ne ustvarja neenakosti, ampak jo zamrzne.

Spolna dimenzija pripoveduje vzporedno zgodbo. Pred letom 1971 je en sam dohodek lahko preživljal družino. Oče ali mati je lahko delal, medtem ko je drugi starš ostal doma, da bi vzgajal otroke, skrbel za gospodinjstvo in bil sidro skupnosti. Po letu 1971, ko so realne plače stagnirale in so življenjski stroški naraščali, je ta ureditev postala ekonomsko nemogoča za večino družin. Ženske niso bile zgolj »osvobojene« v delovno silo, bile so ekonomsko vpoklicane. Gospodinjstvo z dvema dohodkoma je postalo nuja, ne izbira. Od Združenih držav do Združenega kraljestva, od Japonske do Brazilije so države skoraj čez noč postale gospodarstva z dvojnim dohodkom, posledice za družinsko življenje, vzgojo otrok in socialno kohezijo pa so bile globoke.

Naraščajoči življenjski stroški od leta 1971 niso blag naklon. So zid. Poglej en sam podatek, ki zajema absurdnost: pločevinka Campbellove paradižnikove juhe. Skoraj sto let, skozi dve svetovni vojni, svetovno depresijo in nešteto recesij, je cena pločevinke Campbellove juhe ostala izjemno stabilna, okoli deset centov. Nato, v zgodnjih sedemdesetih letih, je cena začela naraščati. Danes ta ista pločevinka stane več kot dolar. Juha se ni izboljšala. Recept se ni spremenil. Pločevinka je enake velikosti. Spremenil se je denar.

Vsaka država ima svojo različico te zgodbe: britanski pint mleka, nemški hlebec kruha, brazilski kilogram riža. Izdelek ostaja enak; cena narašča, ker se merilna palica nenehno krči.

Stanovanja pripovedujejo isto zgodbo, vendar z veliko bolj uničujočimi človeškimi posledicami. Pred letom 1971 je mladi delavec v skoraj vsaki industrializirani državi lahko nekaj let varčeval in si kupil dom. Povprečna cena doma je bila približno dvakrat do trikratnik povprečnega dohodka gospodinjstva. Danes se je to razmerje raztegnilo na osem, deset ali celo petnajstkrat v mestih od New Yorka do Londona, Sydneyja do Vancouvra, Aucklanda do Münchna. Celotna generacija je bila izrinjena iz lastništva domov. Ne zato, ker so leni ali manj nadarjeni kot njihovi starši, ampak zato, ker so bile valute, v katerih so izražene njihove plače, sistematično razvrednotene, medtem ko so bila sredstva, ki jih morajo kupiti, sistematično napihnjena.

Nafta, hrana, izobraževanje, zdravstvo, vsak bistveni strošek je sledil enaki poti. Indeks cen življenjskih potrebščin, ki meri skupne stroške blaga in storitev, se od leta 1971 nenehno dviguje po vzorcu, ki ga ni mogoče razložiti zgolj s temelji ponudbe in povpraševanja. Skupni imenovalec v vseh teh sektorjih ni pohlep, ne globalizacija, ne tehnologija. To je denar. Ko v gospodarstvo vliješ bilijone na novo ustvarjenih denarnih enot, pa naj bodo to dolarji, evri, funti ali jeni, se cene morajo dvigniti. To ni teorija. To je aritmetika.