Razpad družbe

„Ko je denar pokvarjen, prevzame stres. Pojavijo se prepiri in depresija."

Škoda, ki jo povzroči pokvarjen denar, sega daleč preko ekonomije. Doseže najbolj intimne sfere človeškega življenja. V družine, v zdravje, v psihološko dobrobit celotnih populacij. Sledenje tem povezavam pomeni razumevanje, da fiat sistem ni zgolj ekonomska ureditev, ampak civilizacijski operacijski sistem, ki je pokvaril vsako institucijo, ki se je je dotaknil.

Izobraževalni sistemi po razvitem svetu so postali vidne žrtve razvrednotenja denarja. Vzorec je najočitnejši v Združenih državah, a odmeva od Britanije do Avstralije. Od leta 1971 so se izdatki na študenta dramatično povečali. Več denarja je bilo vloženega v sistem, najetih je bilo več administratorjev, zgrajenih več zgradb, financiranih več programov. In vendar so rezultati testov iz matematike, branja in naravoslovja ostali enaki ali so se znižali. Več denarja je kupilo slabše rezultate. Stroški študija so se medtem napihnili po stopnjah, ki presegajo celo splošni indeks cen življenjskih potrebščin. Univerzitetna diploma, ki je v sedemdesetih letih stala nekaj tisoč dolarjev, zdaj stane desetine ali stotine tisočev, kar študente prisili v osupljive ravni dolga, še preden so prejeli svojo prvo plačo. Dolg študentskih posojil samo v Združenih državah presega 1,7 bilijona dolarjev; v Združenem kraljestvu presega 200 milijard funtov; v Avstraliji je narasel na več kot 74 milijard avstralskih dolarjev. V vsakem narodu, ki se je odločil za finančno izobraževanje, breme izkrivlja življenjske odločitve celotne generacije: odlaša lastništvo doma, odlaša poroko, odlaša otroke, odlaša vse, kar je nekoč predstavljalo normalno pot odraslega življenja. Inflacija stroškov izobraževanja brez ustreznega povečanja kakovosti izobraževanja je učbeniški simptom fiat ekonomije. Ko je denar poceni in kredit obilen, institucije zajamejo presežek z višjimi cenami namesto z boljšimi storitvami. Spodbuda je napihniti proračune, najeti več administratorjev in zaračunati višje šolnine, ne pa učinkoviteje izobraževati študente.

Ekonomski pritisk stagnirajočih realnih plač in naraščajočih stroškov ima globoke posledice za družinsko strukturo, ki je temelj družbe. Ko si mlad par ne more privoščiti doma, odloži poroko. Ko si ne moreta privoščiti otrok, odložita ali opustita starševstvo. Podatki od leta 1971 to razpadanje dokumentirajo z brezobzirno natančnostjo. Povprečna starost prve poroke se je od zgodnjih sedemdesetih let prejšnjega stoletja stalno zviševala. Mamljivo je to pripisati kulturnim spremembam, spreminjajočim se odnosom do zvez in osebne avtonomije. Toda časovni okvir je preveč natančen, preveč povezan z ekonomskimi podatki, da bi bil zgolj kulturni. Mladi se leta 1971 niso nenadoma odločili, da je poroka nemoderna. Sčasoma so ugotovili, da si je ne morejo privoščiti. Za tiste, ki so se poročili, je ekonomski stres fiat ere otežil ohranjanje zakona. Stopnja ločitev se je po letu 1971 močno povzpela, z manj kot 10 % na več kot 25 %. Finančni stres se dosledno navaja kot glavni vzrok zakonskih konfliktov in razpadov. Ko je denar pokvarjen, stres preplavi vsak kotiček življenja. Prepira postanejo kronična. Nastopi depresija. Družina, najosnovnejša enota človeške civilizacije, se lomi pod pritiski, ki niso osebne napake, temveč sistemske posledice pokvarjenega monetarnega temelja. Podatki o rodnosti so morda najbolj alarmanten pokazatelj od vseh. Od leta 1971 se je število rojenih otrok na žensko zmanjšalo s hitrostjo, ki, če se nadaljuje, vodi v matematično gotovost krčenja prebivalstva. Ne razmnožujemo se z nadomestnimi stopnjami, ne zaradi filozofskega zavračanja starševstva, temveč zato, ker so bili ekonomski pogoji, potrebni za podporo družinam, sistematično spodkopani. Če ne obrnemo smeri, so demografske posledice eksistencialne.

Otroci, rojeni v to razbito pokrajino, nosijo najtežje breme. Odstotek otrok, ki živijo pod pragom revščine, se je od leta 1971 znatno povečal. Odstotek otrok, rojenih neporočenim materam, je eksplodiral. Brez stabilnih družin z obema staršema otroci izgubijo ravnotežje, podporo in stabilnost, ki so se skozi generacije človeških izkušenj izkazale za bistvene za zdrav razvoj. In potem je tu še zdravstvena kriza. Ko so vsakdanji predmeti predragi, starši delajo žrtve, ki se pogosto kažejo v poslabšanju fizičnega počutja njihovih otrok. Ni naključje, da so stopnje debelosti pri otrocih postale priznana skrb za javno zdravje, začenši v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Poceni, predelana, kalorično gosta hrana je postala ekonomska privzeta možnost za družine, ki so se trudile prehraniti svoje otroke z zmanjšujočimi se realnimi plačami. Uprava za hrano in zdravila, ujeta v iste izkrivljene spodbude, ki prizadenejo vsako institucijo v fiat gospodarstvu, je dosledno promovirala vzorce uživanja hrane, ki dajejo prednost dobičku podjetij pred zdravjem ljudi. Odziv zdravstvenega sistema je bil značilno fiat: v problem vrzi denar. Toda denar ne gre zdravnikom, nutricionistom ali za preventivno oskrbo. Gre administratorjem. Razmerje med zdravstvenimi administratorji in zdravniki je od sedemdesetih let prejšnjega stoletja eksplodiralo, kar je birokratska napihnjenost, ki povečuje stroške, ne da bi izboljšala rezultate. Sistem optimizira za izkoriščanje prihodkov, ne za zdravje. Rezultat je povratna zanka, ki bi bila mračno komična, če ne bi bila tako uničujoča. Monetarni sistem, ki znižuje plače, potiska družine k poceni, predelani hrani. Posledična zdravstvena kriza ustvarja povpraševanje po farmacevtskih in medicinskih posegih. Zdravstvena industrija, polna natisnjenega denarja in zaščitena pred konkurenčnim pritiskom z regulativnim ujetništvom, širi svoj administrativni aparat, namesto da bi izboljšala rezultate. Stroški rastejo. Zdravje ne. In cikel se nadaljuje, financiran z istim tiskalnikom denarja, ki je sploh povzročil prehranski upad. To je fiat past, uporabljena na samem človeškem telesu: sistem, ki tiho proizvaja bolezen in nato profitira od zdravljenja.

Škoda, ki jo povzroča fiat denar, ni le ekonomska. Je psihološka. Ko monetarni sistem kaznuje varčevanje in nagrajuje trošenje, ne spremeni zgolj tega, kaj ljudje počnejo s svojim denarjem. Spremeni, kako razmišljajo, kako se počutijo in kako se nanašajo na prihodnost samo.

Ekonomisti uporabljajo izraz »časovna preferenca« za opis stopnje, do katere oseba ceni sedanjost pred prihodnostjo. Nizka časovna preferenca pomeni, da si pripravljen odložiti zadovoljitev, investirati, počasi graditi nekaj trajnega. Visoka časovna preferenca pomeni, da si želiš takoj, ker se prihodnost zdi negotova, nedosegljiva ali preprosto ni vredna načrtovanja. Zdrave civilizacije gradijo ljudje z nizko časovno preferenco: graditelji katedral, varčevalci, starši, ki sadijo drevesa, pod katerih senco ne bodo nikoli sedeli. Fiat denar sistematično zvišuje časovno preferenco celotnih populacij. Mehanizem je preprost. Ko tvoji prihranki vsako leto izgubljajo kupno moč, je racionalen odziv, da porabiš zdaj. Ne zato, ker si impulziven ali neodgovoren, ampak zato, ker ti denar sam govori, da je prihodnost manj vredna kot sedanjost. Potrošniški dolg eksplodira, ne zato, ker je generacija nenadoma izgubila disciplino, ampak zato, ker je zadolževanje za jutri matematično smiselno, ko jutranja valuta kupi manj. Razširjenost shem »kupi zdaj, plačaj pozneje«, aplikacij za igre na srečo, naročniških pasti in mikrotransakcijskih ekonomij ni neuspeh individualne volje. To je popolnoma racionalno vedenje ljudi, ki živijo v sistemu, ki kaznuje potrpežljivost.

Psihološke posledice segajo daleč preko potrošniških navad. Ko se prihodnost zdi nedosegljiva, postane anksioznost kronična. Naraščajočega vala depresije, anksioznih motenj in splošne brezupnosti, ki je zajel razviti svet od sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ne moremo ustrezno pojasniti z družbenimi mediji ali nenadno krhkostjo značaja. To je predvidljiv čustveni odziv populacij, ki čutijo, četudi tega ne morejo izraziti, da je sistem naravnan proti njihovi sposobnosti, da si zgradijo stabilno življenje. Mladi diplomant, pogreznjen v študentski dolg, delavec srednjih let, ki si ne more privoščiti upokojitve, družina, ki pridno varčuje in še vedno zaostaja: to niso osebni neuspehi. To so sistemski izidi in psiha jih absorbira kot obup.

Obstaja temnejša posledica. Ko ljudje ne morejo ničesar graditi, se nekateri odločijo stvari uničiti. Vzpon političnega ekstremizma, nihilizma in družbene jeze, ki zaznamuje našo dobo, ni skrivnost, ki bi zahtevala sofisticirane teorije. To je neizogiben odziv populacij, ki so jim tiho oropali sposobnost načrtovanja, kopičenja in napredovanja. Ko je prihodnost zaprta, sedanjost postane bojišče. Ekonomija pozornosti to popolnoma izkorišča: družbeni mediji hranijo isti kratkoročni dopaminski cikel, ki ga spodbuja fiat denar, kar ustvarja povratno zanko impulza, motenj in nezadovoljstva, ki ljudi ohranja pri potrošnji, ne da bi se kdaj počutili site. Zdrav denar obrne signal. Ko je varčevanje nagrajeno, ko enota valute jutri kupi več kot danes, postane potrpežljivost spet racionalna. Impulz po takojšnji porabi vsega se umakne želji po gradnji nečesa trajnega. Psihološki premik ni trivialen; je civilizacijski. Bitcoin ne spremeni zgolj tvojega bančnega stanja. Spremeni tvoj odnos do prihodnosti. In populacija, ki verjame v prihodnost, je populacija, ki jo gradi.

Ko izobraževanje odpove in ekonomske priložnosti izginejo, se ljudje začnejo neprimerno vesti. Od zgodnjih sedemdesetih let prejšnjega stoletja so se stopnje zaprtosti po industrializiranem svetu močno povečale. Združene države so postale najizrazitejši primer, saj so se preoblikovale v vodilno državo po številu zaprtih oseb na svetu, vendar se je število zapornikov močno povečalo tudi v Združenem kraljestvu, Avstraliji in večjem delu Zahodne Evrope. Vzrok ni bila nenadna globalna epidemija kriminala. Bil je ekonomski obup, ki je poganjal socialno disfunkcijo. Družba, ki izgubi sposobnost zagotavljanja priložnosti svojim državljanom, se neizogibno zateče k kaznovanju kot nadomestku za blaginjo. Odstotek mladih odraslih, ki živijo s starši, se je od leta 1971 stalno povečeval, ker si celotna generacija ne more privoščiti samostojnega življenja. Korelacija med prekinitvijo zlatega standarda in sistematičnim razpadom socialnih kazalnikov po razvitem svetu ni naključje. Je vzročnost. Pokvarjen denar pokvari vse, kar je zgrajeno nanj.