Fiat past

„Neskončno napihljiv fiat denar je največji čarovniški trik in najtemnejša zla sila v zgodovini."

Fiat denar se zdi varen. Zdi se stabilen in poznan. Odraščamo z njim, ga varčujemo in z njim plačujemo davke. Je merska enota za naše plače, snov, ki jo banke hranijo za nas, in sredstvo, ki ga uporabljamo za nakup vsega, od živil do nepremičnin. Tako globoko je vtkana v tkivo vsakdanjega življenja, da večina ljudi nikoli ne pomisli na njeno naravo, izvor ali neizogibno pot. Toda pod to površino normalnosti je fiat denar tempirana bomba. Spodbuja kratkoročno razmišljanje, bogati že tako močne in tiho ropa povprečnega človeka njegove prihodnosti. Je razlog, zakaj se vse zdi dražje, zakaj srednji razred izginja in zakaj moramo vsako leto trdneje delati, samo da ostanemo na mestu. Dobrodošel v fiat pasti: zaporu, ki je tako udoben, da večina zapornikov ne ve, da so zaprti.

Inflacija je javnosti pogosto predstavljena kot majhen, sprejemljiv strošek gospodarske rasti. Stalnih 2 % letno, ki »spodbuja« gospodarstvo. V resnici je inflacija prikrit davek za vsakogar, ki ima gotovino ali zasluži fiksno plačo. Je obdavčitev brez zastopanja, naložena brez razprave, izterjana brez soglasja in razdeljena s surovo neenakostjo. Da bi razumel, kako inflacija deluje na najbolj temeljni ravni, razmisli o miselnem eksperimentu. Predstavljaj si majhno gospodarstvo, v katerem sta samo dve stvari: deset jabolk in deset dolarjev. Z uravnoteženo ponudbo in povpraševanjem je naravna cena enega jabolka en dolar. Zdaj si predstavljaj, da se organ, pristojen za denarno ponudbo, odloči, da jo podvoji, natisne še deset dolarjev, s čimer se skupni znesek povzpne na dvajset. Število jabolk se ni spremenilo. Kakovost jabolk se ni izboljšala. Nič resničnega ni bilo dodano gospodarstvu. Toda zdaj dvajset dolarjev lovi istih deset jabolk. Trg se ponovno uravnoteži: eno jabolko zdaj stane dva dolarja. Jabolka niso postala bolj dragocena. Denar je postal manj vreden. Kupna moč vsakega dolarja se je prepolovila. To je inflacija v svoji najčistejši obliki: več denarja lovi enako količino blaga, kar povzroči višje cene. Ključni vpogled je, da ni bilo ustvarjenega nobenega bogastva. Bilo je le prerazporejeno, od tistih, ki so imeli prvotne dolarje, do tistih, ki so prvi prejeli na novo natisnjene.

Tukaj je tisto, česar ne učijo v šolah. Inflacija ne vpliva na vse enako. Ko se ustvari nov denar, vstopi v gospodarstvo po določenih kanalih: prek bank, korporacij, vladnih pogodb in kapitalskih trgov. Ljudje, ki so najbližje viru, imajo prvi korist, ker lahko novi denar uporabijo, preden se cene prilagodijo. Kupujejo sredstva, vlagajo na trge in si zagotavljajo dobiček, medtem ko je kupna moč vsakega dolarja še razmeroma nedotaknjena. Medtem pa navadni ljudje, tisti, ki živijo od plač ali fiksnih dohodkov, inflacijo občutijo pozneje, ko so se cene že zvišale. Ko novi denar prispe do povprečne delavske plače, se je trg že prerazporedil. Stroški stanovanj, hrane, zdravstvenega varstva in izobraževanja so se že povzpeli. Delavske plače se niso. Ta pojav, ki ga je identificiral ekonomist Richard Cantillon iz osemnajstega stoletja, pojasnjuje, zakaj se bogastvo koncentrira v rokah tistih, ki so najbližje centralnim bankam in monetarni politiki. To ni teorija zarote. To je strukturna značilnost delovanja fiat denarja. Sistem je zasnovan, bodisi namerno bodisi kot posledica njegove arhitekture, da prenaša bogastvo od plačancev k imetnikom premoženja, od obrobja k centru, od mnogih k peščici.

Fiat sistemi so po naravi dolžniško zasnovani. V fiat gospodarstvu je denar dolg. Ko vlade porabijo več, kot zaslužijo, si izposodijo. Ko potrošniki želijo več, kot si lahko privoščijo, si izposodijo. Ko se podjetja želijo širiti, si izposodijo. Celoten sistem je odvisen od nenehnega širjenja kredita. Centralne banke ohranjajo ta stroj v pogonu z umetnim ohranjanjem nizkih obrestnih mer, zaradi česar je zadolževanje poceni in varčevanje neugodno. Ko dolg postane pretežak, natisnejo več denarja, da ga pokrijejo. To je povzročilo največji dolžniški balon v človeški zgodovini. V času pisanja tega besedila globalni dolg presega 300 bilijonov dolarjev, kar je več kot trikratnik letne gospodarske proizvodnje celotnega planeta. Matematika je neizogibna. Če se obrestne mere zvišajo, dolg postane neplačljiv. Če se tiskanje denarja nadaljuje, valuta postane brez vrednosti. Obe poti vodita do istega cilja: obračuna. Sistem ni zgolj krhek, ujet je v smrtonosno spiralo, ki jo je sam ustvaril, kjer vsaka intervencija ustvarja pogoje, ki zahtevajo naslednjo, večjo intervencijo. Vsak krog tiskanja še bolj razvrednoti valuto, kar zahteva več tiskanja za servisiranje istih dolgov, kar valuto še bolj razvrednoti. Ni ravnotežja. Obstaja le pospeševanje proti neizogibnemu.

Arhitektura te pasti ni bila naključje zgodovine. Zasnovala jo je na skrivaj majhna skupina vplivnih moških, ki so natančno vedeli, kaj ustvarjajo. Novembra 1910 se je šest najvplivnejših osebnosti ameriških financ vkrcalo na zasebni vlak v Hobokenu v New Jerseyju, namenjen na otok Jekyll ob obali Georgie. Potovali so pod izmišljenimi imeni in skrivali svojo identiteto celo pred sprevodniki vlaka. Skupino so sestavljali senator Nelson Aldrich, predsednik Nacionalne monetarne komisije; Abraham Piatt Andrew, pomočnik sekretarja zakladnice; Paul Warburg, nemški bankir, ki je bil najglasnejši zagovornik reforme centralnega bančništva; Frank Vanderlip, predsednik National City Bank of New York; Henry Davison, višji partner pri J.P. Morganu; in Charles Norton, predsednik First National Bank.

Skupaj so ti možje predstavljali ali nadzorovali osupljivo koncentracijo nacionalnega kapitala. V približno desetih dneh tajnih sestankov so pripravili načrt za tisto, kar je kasneje postalo sistem Federalnih rezerv. Predlog, znan kot Aldrichov načrt, je določil okvir za centralizirano bančno avtoriteto, ki bi lahko izdajala elastično valuto, služila kot posojilodajalec v skrajni sili in upravljala denarno ponudbo s prožnostjo, ki je zlati standard ni dopuščal. Zakon o Federalnih rezervah je bil podpisan 23. decembra 1913, strateško v času, ko je bila večina kongresnih predstavnikov že na počitnicah. Ustanovil je centralno banko, sestavljeno iz dvanajstih regionalnih rezervnih bank, usklajenih prek centralnega odbora v Washingtonu, D.C., hibridna stvaritev, delno javna in delno zasebna, z vsakodnevnimi operacijami, na katere so močno vplivale prav tiste zasebne banke, ki naj bi jih navidezno regulirala. Ustanovitev Federalnih rezerv je pomenila novo dobo v globalnih financah. Moč ustvarjanja denarja, najpomembnejšo moč v kateri koli družbi, je postavila v roke institucije, ki deluje v veliki meri zunaj demokratične odgovornosti. Vsak večji narod je sčasoma sprejel enak model: Bank of England, Evropska centralna banka, Bank of Japan, Reserve Bank of India, Central Bank of Brazil. Imena se razlikujejo, vendar je arhitektura enaka. Iz teh institucij izvira sodobna fiat zanka in njihovi tiskalniki denarja financirajo vojne, reševanja in prenose bogastva, ki opredeljujejo našo dobo.