1971: Dan, ko se je svet odlepil od realnosti

„Ta beseda – začasno – je najdražja laž v finančni zgodovini."

Če preučuješ grafikone dolgoročnih ekonomskih podatkov, plač, neenakosti, ravni dolga, življenjskih stroškov, stopnje varčevanja, produktivnosti, boš opazil nekaj izjemnega. Skoraj vsi prekinjajo svoje zgodovinske trende okoli istega leta. Linije, ki so se desetletja vzpenjale skupaj, se nenadoma razhajajo. Odnosi, ki so bili stabilni generacije, se nenadoma porušijo. Kot bi potres prizadel temelje svetovnega gospodarstva in se je vse, kar je bilo zgrajeno na teh temeljih, začelo premikati in razpokati. To leto je 1971.

Pred letom 1971 sta produktivnost in plače rasli skupaj. Ko so delavci postali učinkovitejši, ko so proizvedli več v eni uri, so bili nagrajeni s sorazmerno višjim plačilom. To je bilo intuitivno smiselno in je odražalo osnovno načelo pravičnosti: več proizvedeš, več zaslužiš. Po letu 1971 so se te linije močno razšle. Produktivnost je še naprej naraščala, poganjana z neusmiljenimi tehnološkimi inovacijami. Toda plače so se izravnale. Povprečen delavec je vsako leto proizvedel več in več vrednosti, a je v zameno prejel vse manjši delež te vrednosti.

Da bi razumel, zakaj se je to zgodilo, zakaj se zdi, da se sodobno gospodarstvo vrti kot tekalna steza, ki se pospešuje, medtem ko ti ostaneš na mestu, se moramo vrniti v dan, ko se je svet tiho odlepil od realnosti.

Julija 1944, ko se je druga svetovna vojna bližala koncu, so se delegati iz 44 zavezniških držav zbrali v hotelu Mount Washington v Bretton Woodsu v New Hampshiru. Njihova naloga je bila monumentalna: oblikovati nov mednarodni monetarni red, ki bi preprečil konkurenčne devalvacije in trgovinske vojne, ki so prispevale k veliki depresiji in, posledično, k sami vojni.

Sistem, ki so ga ustvarili, je bil eleganten v svoji preprostosti. Ameriški dolar bi služil kot svetovna rezervna valuta, sidro, na katerega bi bile vezane vse druge valute. Toda sam dolar bi bil vezan na zlato, po fiksni stopnji 35 dolarjev za unčo. Vsaka tuja vlada bi lahko svoje presežne dolarje predložila ameriški zakladnici in v zameno prejela zlato po tej zajamčeni stopnji.

Bil je nepopoln zlati standard. Posredovan prek dolarja in ne neposredno prek zlata. Toda bil je standard kljub temu. Obstajalo je fizično sidro. Sistem je uvedel disciplino. Če bi Združene države natisnile preveč dolarjev, bi jih druge države lahko preprosto zamenjale za zlato, izpraznile ameriške trezorje in prisilile k fiskalni odgovornosti.

Sidro je držalo več kot petindvajset let, in v teh letih je svetovno gospodarstvo doživelo rast brez primere, stabilnost in široko razširjeno blaginjo. Ta ureditev je razlog, zakaj je zgodba sodobnega denarja deloma ameriška zgodba: dolar je bil v središču mreže in vsaka druga valuta je bila nanj privezana. Kar se je zgodilo dolarju, se je, posredno, zgodilo svetu.

Do poznih šestdesetih let so Združene države preveč trošile. Borile so se v vietnamski vojni. Konflikt, ki je porabil osupljive količine ljudi, materiala in denarja, hkrati pa so doma gradile socialno državo »Velike družbe«. To je bila klasična past »pušk in masla«: narod, ki poskuša voditi vojno v tujini in financirati socialne programe doma, ne da bi svoje državljane prosil, naj plačajo za eno ali drugo prek davkov. Rešitev je bila, kot vedno, tiskanje. Združene države so ustvarjale več dolarjev, kot so imele zlata za njihovo kritje. In druge države so to opazile.

Francija je pod predsednikom Charlesom de Gaullom začela agresivno unovčevati svoje presežne dolarje za zlate palice in pošiljala ladje čez Atlantik, da bi zbrala kovino. Druge države so sledile. Zlate shrambe v Fort Knoxu so se začele prazniti z alarmantno hitrostjo.

V nedeljo zvečer, 15. avgusta 1971, se je predsednik Richard Nixon pojavil na nacionalni televiziji. V govoru, ki je prekinil priljubljeno vestern televizijsko oddajo Bonanza, namerno izbrano za maksimiziranje občinstva, je napovedal, da Združene države »začasno« prekinjajo zamenljivost dolarja v zlato. Ta beseda »začasno« je morda najdražja laž v zgodovini človeških financ. Zlato okno se ni nikoli ponovno odprlo. Začasna prekinitev je postala trajna. In s tem enim dejanjem se je preoblikovala celotna monetarna arhitektura globalnega gospodarstva.

Tistega avgustovskega večera je vsaka valuta na Zemlji postala fiat denar. Prvič v celotni človeški zgodovini je celoten svet deloval na denarju, ki ni imel popolnoma nobene fizične podlage. Ne delne podlage. Ne nepopolne podlage. Sploh nobene podlage. Denar je bil vreden toliko, kolikor so rekle vlade, in nič več. To je čez noč spremenilo strukturo spodbud civilizacije, na načine, ki se razkrivajo še več kot petdeset let pozneje.

Prvič, denar je postal dolg. V fiat sistemu po letu 1971 se nov denar ustvari, ko se izda posojilo. Ko banka izda posojilo, ne posoja obstoječih depozitov, temveč ustvari nov denar iz nič, denar, ki obstaja le kot vpis v knjigo. Za več denarja v sistemu moraš ustvariti več dolga. Nenehna gospodarska rast, imperativ, ki poganja vso sodobno politiko, zahteva nenehno širjenje dolga. To ustvarja sistem, ki je strukturno zasvojen z zadolževanjem, sistem, kjer razdolževanje ni le boleče, ampak potencialno katastrofalno.

Drugič, vrzel med plačami in produktivnostjo se je odprla kot rana. Pred letom 1971 so se, ko so delavci postajali bolj produktivni zaradi tehnologije in izboljšav procesov, njihove plače sorazmerno povečevale. Dobički od produktivnosti so se delili med kapitalom in delom. Po letu 1971 je produktivnost še naprej rasla, vendar so plače stagnirale. Dobički od povečane produktivnosti so bili preusmerjeni z razvrednotenjem denarja. Novo natisnjen denar ni tekel k delavcem, ampak k tistim, ki so imeli sredstva: delnice, nepremičnine, finančne instrumente. Tisti, ki so bili najbližje tiskalniku denarja, so postali bogatejši. Tisti, ki so bili odvisni od plač, so zaostajali.

Cantillonov učinek – opazovanje, da tisti, ki so najbližje ustvarjanju novega denarja, imajo koristi na račun tistih, ki so od njega najbolj oddaljeni – je iz teoretičnega koncepta postal določujoča značilnost sodobnega gospodarstva.

Smo otroci leta 1971. Vsaka ekonomska frustracija, ki jo čutimo, občutek, da delamo več za manj, da je sistem prirejen, da se srednji razred izpraznjuje, izvira iz tistega avgustovskega večera, ko je bila prekinjena zadnja povezava z realnostjo. Nestabilnost, neenakost, obup, ki ga vidimo danes, je zvok poskusa, ki dosega svoje meje.