Cikel propadanja

„Zgodovina se ne ponavlja, se pa rima." - Mark Twain

Pogosto mislimo, da so naša trenutna ekonomska nestabilnost, inflacija, reševanja bank in visoke gore dolgov edinstveni sodobni problemi. Predvidevamo, da je naša situacija drugačna, da so naše institucije bolj sofisticirane, da nam naša tehnologija daje moči, ki jih prejšnje civilizacije niso imele. Sami sebi govorimo, da so bile monetarne napake zgodovine posledica nevednosti in da naši izobraženi, na podatkih temelječi oblikovalci politik vedo bolje. Niso drugačni. So predvidljivi, ponavljajoči se simptomi monetarne tehnologije, ki dosega konec svojega življenjskega cikla. Skozi geografijo in obdobja, od ziguratov Mezopotamije do trgovalnih parketov Wall Streeta, človeštvo vedno znova pada v isto natančno past. To lahko imenujemo Fiat zanka.

Cikel poteka skozi štiri različne in prepoznavne faze, zanesljive kot letni časi, predvidljive kot gravitacija. Prva faza: Trden denar. Družba sprejme redko dobrino, zlato, srebro, baker ali celo školjke in kamne v prejšnjih obdobjih, kot svojo monetarno osnovo. Zaupanje je visoko, ker je denar težko proizvesti. Za nastanek novih enot je potreben resničen trud, resnična energija, resnično delo. Gospodarstvo cveti, ker je merilna palica stabilna. Trgovci lahko načrtujejo, obrtniki lahko vlagajo v svojo obrt, družine pa lahko varčujejo z zaupanjem. To je zlata doba, dobesedno. Druga faza: Papirnati zahtevki. Ko se trgovina širi in gospodarstvo postaja bolj kompleksno, postane prenašanje težkih kovin neprijetno in nevarno. Skrbniki, pa naj bodo to banke, zlatarji ali vlade, začnejo izdajati papirnate potrdila, ki predstavljajo zlato, shranjeno v njihovih trezorjih. Prenašanje papirja je lažje kot prenašanje kovine. Ljudje začnejo trgovati s papirnatimi potrdili, kot da bi bila to samo zlato. Sprva je to resnična inovacija v priročnosti. Papir je v celoti krit. Vsako potrdilo je mogoče unovčiti za fizično zlato, ki ga predstavlja. Sistem nekaj časa deluje brezhibno. Tretja faza: Začasna ustavitev in širitev. Tukaj postane skušnjava neustavljiva. Skrbniki, banke, vlade, varuhi trezorja, spoznajo, da v vsakem trenutku le majhen del imetnikov potrdil dejansko pride unovčit svoj papir za zlato. Večina ljudi zaupa papirju in se nikoli ne trudi. To ustvarja priložnost, ki je preveč donosna, da bi se ji uprli: skrbniki začnejo izdajati več papirnatih potrdil, kot je zlata v trezorju. Ustvarjajo denar iz nič. Denar, ki je videti enak legitimnim potrdilom, vendar nima fizičnega kritja. Ta fantomski denar uporabljajo za financiranje vojn, javnih del, osebnih razkošij ali za reševanje svojih zaveznikov. Sčasoma, neizogibno, raste sum. Ljudje začnejo dvomiti, ali je res dovolj zlata za kritje vsega papirja v obtoku. Začne se naval na banko. Vlada se odzove z »začasno ustavitvijo konvertibilnosti« in razglasi, da papirja ni več mogoče zamenjati za zlato. Papir je zdaj denar po odloku. Fiat. Četrta faza: Kolaps. Brez sidra v fizični realnosti se tiskanje pospeši. Vsaka kriza je rešena z več tiskanja. Vsak krog tiskanja ustvarja pogoje za naslednjo krizo. Valuta izgublja vrednost. Cene rastejo. Zaupanje izgine. Družba se ponastavi. Včasih s hiperinflacijo, ki čez noč izbriše prihranke, včasih z revolucijo, ki podre stari red, včasih z mučnim, desetletja trajajočim propadanjem, ki pusti vse revnejše in bolj obupane kot prejšnja generacija. Lekcija kriči z vsake strani vsake zgodovinske knjige, ki je bila kdaj napisana, a se je nikoli ne naučimo: politična omejitev ni omejitev. Če obstajajo vrata, ki vladarju omogočajo tiskanje bogastva brez dela, se bodo ta vrata odprla. Ne morda. Ne bi se mogla. Se bodo. Vprašanje ni nikoli, ali, ampak kdaj.

Ta cikel ni omejen na Rim. Odmeva skozi vsako pomembno civilizacijo. Kitajska dinastija Song je v 10. stoletju uvedla papirnati denar, a je v nekaj generacijah hiperinflacija uničila valuto. Francoska monarhija je med revolucijo izdala asignat, papir, krit z zaplenjenimi cerkvenimi zemljišči, in ga v petih letih natisnila v pozabo. Weimarska republika v Nemčiji v dvajsetih letih prejšnjega stoletja je tako agresivno razvrednotila marko, da so državljani sežigali kupe papirnatega denarja za ogrevanje, ker je bilo ceneje kot drva. Zimbabve leta 2008, Venezuela v 2010-ih, Libanon v 2020-ih; imena se spreminjajo, geografija se premika, a cikel je enak. Vsak fiat denar, ki je kdaj obstajal, je že propadel ali pa je v procesu propadanja. Niti eden ni preživel nedotaknjen. To ni pesimistična interpretacija zgodovine, ampak preprosto opazovanje dejstev. Povprečna življenjska doba fiat denarja je približno 35 let. Nekateri trajajo dlje, podprti z vojaško močjo ali statusom rezervne valute. Toda pot je vedno enaka: širitev, razvrednotenje denarja, erozija zaupanja in končni propad.

Obstaja zgodovinska vzporednica, ki osvetljuje, kje smo. Sredi petnajstega stoletja je tiskarski stroj Johannesa Gutenberga razbil monopol Katoliške cerkve nad informacijami. Pred Gutenbergom so znanje prepisovali ročno v samostanih, dostop so nadzorovali duhovniki, moč institucije pa je temeljila na preprostem dejstvu, da večina ljudi ni znala brati, kaj se je delalo v njihovem imenu. Tisk je omogočil kopiranje, preverjanje in distribucijo informacij. V nekaj desetletjih so teze Martina Lutra krožile po Evropi in reformacija je raztrgala strukturo moči, ki je obstajala tisočletje. Cerkev ni propadla, ker so ljudje prenehali verjeti v Boga. Izgubila je monopol, ker so ljudje končno lahko sami brali Biblijo in videli vrzel med tem, kar se je pridigalo, in tem, kar se je izvajalo.

Bitcoin je Gutenbergov tiskarski stroj denarja. Centralne banke delujejo že več kot stoletje po enakem načelu kot srednjeveška Cerkev: nadzoruj knjigo, nadzoruj pripoved in zaupaj, da večina ljudi nikoli ne bo pogledala za zaveso. Koliko denarja se tiska? Kam gre? Kdo ima prvi koristi? Na ta vprašanja navadni državljani do nedavnega niso mogli odgovoriti. Knjiga je bila zaprta. Bitcoin jo odpira. Vsaka transakcija je javna. Razpored ponudbe je viden vsakomur, ki si ga želi ogledati. Pravil ne more spremeniti noben odbor. Prvič je vrzel med tem, kar monetarne oblasti trdijo, da delajo, in tem, kar dejansko delajo, preverljiva za vsakega človeka na Zemlji. Živimo skozi monetarno reformacijo in, tako kot prvotno, se bodo obstoječi borili z vsemi orodji, ki so jim na voljo. In tako kot prvotno, je tehnologija že ušla. Tiskarskega stroja ne moreš izumiti nazaj, in Bitcoina ne moreš izumiti nazaj.

Trenutno živimo v poznih fazah tretje faze, hitro se približujemo četrti fazi. Vprašanje pred nami ni, ali bo sedanji sistem propadel. Vprašanje je, kaj sledi.