Bizantinski general

„Če podražiš pošiljanje sporočila, lahko odpraviš šum." - Satoshi Nakamoto

Pred Bitcoinom si za pošiljanje digitalnega denarja potreboval banko. Razlog je preprost in temeljen: digitalne datoteke je enostavno kopirati. Če ti pošljem fotografijo po e-pošti, imam originalno fotografijo še vedno na svojem računalniku. Dejanje pošiljanja ustvari dvojnik. Če bi digitalni denar deloval enako, torej če bi ti lahko poslal digitalni dolar, medtem ko bi obdržal kopijo istega dolarja, bi bil celoten sistem brez vrednosti. To je Problem dvojne porabe in desetletja je veljal za nerešljivega brez zaupanja vrednega posrednika. Tradicionalna rešitev je bila določitev centralnega sodnika – banke, procesorja plačil, klirinške hiše – ki bi vzdrževal dokončno knjigo in preprečeval, da bi kdo dvakrat porabil isto enoto vrednosti. Tem posrednikom smo zaupali, da so pošteni, kompetentni in da služijo našim interesom. Toda ta pristop je ponovno uvedel natančno tisto ranljivost, o kateri smo razpravljali v prvem delu: nadzor nad knjigo je postavil v roke centralne avtoritete. In kot zgodovina brez izjeme dokazuje, bo vsaka centralna avtoriteta z močjo urejanja knjige sčasoma to moč zlorabila. Sveti gral digitalnega denarja je bil rešiti Problem dvojne porabe brez centralnega sodnika. Ustvariti sistem, kjer bi se neznanci lahko strinjali o resničnosti knjige, ne da bi zaupali eni sami stranki, da jo vzdržuje. Desetletja so se z največjimi umi računalništva in kriptografije spopadali s tem izzivom. Mnogi so verjeli, da je matematično nemogoče.

V računalništvu je bil izziv doseganja soglasja med porazdeljenimi strankami v prisotnosti nezanesljivih ali zlonamernih akterjev formaliziran kot Problem bizantinskih generalov. Metafora je živa: predstavljaj si utrjeno mesto, obdano z desetimi vojskami, vsako poveljuje general. Da bi zavzeli mesto, morajo vojske napasti ob točno istem času. Če napadejo ob različnih časih, bodo poklani. Generali lahko komunicirajo le s pošiljanjem sporočil preko bojišča. Problem je zaupanje. Glasnike je mogoče prestreči. Sporočila je mogoče ponarediti. In nekateri generali so morda sami izdajalci, ki namerno pošiljajo lažne ukaze, da bi sabotirali napad. Kako doseči soglasje – popolno, zanesljivo soglasje – v sistemu, kjer ne moreš vedeti, kdo je vreden zaupanja? Desetletja je bilo matematično soglasje: ne moreš. Ne z gotovostjo. Ne brez zaupanja vrednega centralnega koordinatorja.

Oktobra 2008, v globini najhujše finančne krize po Veliki depresiji, je anonimni posameznik ali skupina, ki je delovala pod psevdonimom Satoshi Nakamoto, objavila devetstranski beli papir z naslovom »Bitcoin: sistem elektronskega denarja od enakovrednega do enakovrednega«. Na teh devetih straneh je Nakamoto predstavil rešitev problema bizantinskih generalov, ki je računalničarjem uhajala desetletja. Spoznanje je bilo globoko v svoji eleganci: če podražiš pošiljanje sporočila, lahko odpraviš šum. Če predlaganje različice resnice zahteva porabo realne energije, energije, ki stane pravi denar, potem se ekonomski spodbujevalci uskladijo v prid poštenosti. V Bitcoinu so »generali« računalniki, razpršeni po svetu, in »napadalni ukaz« je blok transakcij. Za predlaganje naslednjega bloka, za potrditev različice resnice o tem, katere transakcije so veljavne, mora računalnik rešiti brutalno težko matematično uganko. Ta uganka nima bližnjice; rešiti jo je mogoče le z grobo računalniško silo, kar zahteva ogromne količine električne energije. Ta proces, znan kot rudarjenje, pretvarja fizično energijo v digitalno resnico. Če želi izdajalec lagati omrežju, prepisati zgodovino transakcij, ustvariti kovance, ki ne obstajajo, dvakrat porabiti isti bitcoin, mora uganko rešiti hitreje kot vsi drugi računalniki v omrežju skupaj. Prekositi mora poštene udeležence v tekmovanju čiste porabe energije. Za omrežje, ki zdaj porabi več električne energije kot mnoge nacionalne države, je to ekonomska nemožnost.

Z vezavo varnosti omrežja na porabo fizične energije je Nakamoto dokazal nekaj, kar so mnogi imeli za nemogoče: resnico lahko imamo brez vladarja. Soglasje lahko dosežemo med milijoni neznancev, ne da bi zaupali kateremu koli od njih. Vzdržujemo lahko skupno knjigo, ki je nihče ne nadzoruje, ki jo lahko vsak preveri in ki ni zavarovana z avtoriteto institucij, temveč z nespremenljivimi zakoni termodinamike. 3. januarja 2009 je Nakamoto izrudaril prvi blok verige blokov Bitcoin: Genesis blok. V njegove podatke je bil vdelan časopisni naslov: »The Times 03/Jan/2009 Kancler na robu drugega reševanja bank.« To je bila izjava namena. Bitcoin se je rodil kot miren protest proti samemu sistemu, ki ga opisuje ta knjiga: finančnemu redu, zgrajenemu na zaupanju, ki je nenehno izdano.